Jezik v prekrškovnem (upravnem) postopku

Zakaj je pomembno upoštevati slovenski jezik?

Uvod

Prekrškovni postopki so pomemben del pravnega sistema vsake države, saj zagotavljajo spoštovanje zakonodaje na različnih področjih, od cestnega prometa do spoštovanja davčne in carinske zakonodaje. V Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa tudi italijanščina ali madžarščina[1], je uporaba jezika v postopkih ključnega pomena za zagotavljanje pravičnosti in zakonitosti.

V tem blogu bomo raziskali, zakaj je uporaba slovenskega jezika v prekrškovnih postopkih tako pomembna, s poudarkom na slovenski sodni praksi in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

Uporaba slovenskega jezika v prekrškovnih postopkih

Slovenska zakonodaja določa, da se vsi uradni postopki vodijo v slovenskem jeziku, naj bo to prekrškovni postopek[2], upravni postopek[3] ali sodni postopek[4].

V prekrškovnem postopku se na podlagi 58. člena Zakona o prekrških (ZP-1) glede jezika v postopku porablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v 62. členu določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Navedeno pomeni, da morajo uradne osebe, vključno s policisti in sodniki, uporabljati slovenski jezik pri izvajanju svojih dolžnosti in opravljanju procesnih dejanj.

Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20.10.2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15.11.2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice so dolžne zagotoviti, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.[5]

Pravice stranke postopka glede jezika postopka

Stranka postopka, naj bo to domnevni kršitelj v hitrem postopku ali obdolženec v rednem postopku, ima pravico, da postopek spremlja v jeziku, ki ga razume – če slovenskega jezika ne razume (v zadostni meri), mu mora biti zagotovljeno tolmačenje[6]. To je pomembno za zagotovitev strankine pravice do poštenega sojenja in možnosti učinkovite obrambe. Sodna praksa poudarja, da mora biti poučitev o pravici spremljanja postopka v svojem jeziku evidentirana in da mora biti evidentirana tudi volja stranke, da se tej pravici odpove.

Pogosto se v praksi zgodi, da uradni organi »pozabijo« na pravila glede uporabe jezika, ter strankam postopka vročajo dokumentacijo npr. v angleškem jeziku oz. celo izdajajo odločbe v tujem jeziku (glej: VSK Sodba PRp 83/2017).

Čeprav stranka tuj jezik pozna, to ni razlog za odstop od temeljnega pravila, da morajo biti pisanja v postopku v slovenskem jeziku. Enako velja za dokumente posredovane preko elektronske pošte. Temeljno pravilo vsakega državnega organa in drugega organa, ki opravlja javno službo, je, da posluje in vodi postopek v slovenskem jeziku. Slovenska sodišča so večkrat jasno zavzela stališče, da se skladno z določbami ZUP, ZPP in ZKP postopek vodi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da morajo biti dokumenti, ki so napisani v tujem jeziku, prevedeni v slovenski jezik, ker se v nasprotnem primeru odločbe, ki se na te dokumente opira/sklicuje, ne da preizkusiti

Priporočila:

  • Dosledno upoštevanje slovenskega jezika v postopkih: Uradne osebe morajo postopke voditi v slovenskem jeziku (izjema so območja italijanske ali madžarske narodne skupnosti).
  • Zagotavljanje tolmačev: V primerih, ko obdolženec ne razume slovenskega jezika, mora biti obvezno prisoten (uradni) tolmač.
  • Evidentiranje poučitev: Uradne osebe morajo evidentirati, da je bil obdolženec poučen o pravici spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume, in o pravici do tolmača.

Zaključek

Upoštevanje slovenskega jezika v prekrškovnih postopkih ni le formalnost, ampak ključni element za zagotavljanje pravičnosti in zakonitosti. Primeri iz sodne prakse in prakse ESČP kažejo, da mora biti obdolžencem vedno zagotovljena pravica do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razumejo. S tem se zagotavlja, da so postopki pošteni in da lahko stranke postopka učinkovito varujejo svoje pravice.

Upamo, da vam je bil ta blog koristen in da bo prispeval k boljši praksi vodenja prekrškovnih postopkov v Sloveniji. Vaša vprašanja so vedno dobrodošla.


[1] 11. člen Ustave RS;

[2] 58. člen ZP-1 v zvezi z 62. členom ZUP;

[3] 62. člen ZUP;

[4] 6. člen ZPP; 6. in 7. člen ZKP;

[5] VSC Sklep PRp 142/2018 z dne 11.01.2019;

[6] 7. odstavek 62. člen ZUP;